Kot pomembna tolkala in obredne posode v starodavni Kitajski so bronasti zvonovi igrali vlogo na različnih področjih, vključno z obredno glasbo, religijo, dvornim življenjem in kulturno simboliko. Znotraj sistema obredov in glasbe, vzpostavljenega med dinastijo Zahodni Zhou, so *bianzhong* (zvonovi) postali glavni instrumenti za slovesno dvorno glasbo; kot najvišji obredni artefakti, ki simbolizirajo položaj in oblast, so jih uporabljali med večjimi državniškimi dogodki, kot so žrtvene slovesnosti, banketi, diplomatski sprejemi in vojaški pohodi. Na verskem področju so po uvedbi budizma veliki bronasti zvonovi postali nepogrešljivi obredni pripomočki v samostanih, ki so jih uporabljali za označevanje časa, sklicevanje skupščine in izvajanje verskih obredov; Taoizem je prav tako uporabljal svoje oblike zvoncev.
V kontekstu dvora in vsakdanjega življenja so posebne zvonove uporabljali za cesarske procesije, drugi pa so služili v mestnih zvonikih za oznanjevanje časa. Predvsem zvok zvona Jingyun iz dinastije Tang se od osemdesetih let 20. stoletja predvaja kot novoletno zvonjenje med gala pomladnim festivalom. Poleg tega imajo bronasti zvonovi kulturni simbolni pomen; fraza "zvonovi, ki zvonijo in kotli s hrano" pooseblja življenjski slog aristokracije, sam zvon pa je postal simbol moči (kot so ogromni zvonovi, ki jih je ulil Qin Shi Huang) in kulture (kot je "nagrada zlati zvon").
V sodobnem času se replike starodavnih zvončkov – na primer zvončkov markiza Yija iz Zeng – uporabljajo v dejavnostih mednarodne kulturne izmenjave za promocijo kitajske fine tradicionalne kulture.






